Avtor: Jure Lesjak, KOROCIV – Koroško regionalno stičišče za nevladne organizacije
Slovenija je že dlje časa na razpotju in vedno bolj se zdi, da nam stanje brez jasnih ciljev in predvsem želje, da vsaj poizkusimo kaj spremeniti, pravzaprav kar ustreza. Že dolga leta uspešno lomimo vero v zaupanje, spoštovanje in znanje. Na tem mestu ne moremo s prstom kazati zgolj na trenutno oblast, čeprav ji je uspelo stanje negotovosti, delitev in nestrpnosti potisniti čez vse meje razuma, ampak moramo ugotoviti, da je to stanje zgolj skrajno radikalna oblika mnogoletnega pomikanja in prestavljanja mej sprejemljivega v vseh sistemih in podsistemih družbe. Praktično do vseh področij in sektorjev imamo negativen odnos, ki ga največkrat prilagajamo našim potrebam, da ohranjamo položaj cone udobja. Tistega udobja, kjer lahko brez zadržkov in največkrat brez argumentov, zagotovo pa s polno mero skrajnih emocij udarjamo po vseh strokah.
V zadnjih letih smo v pohodu negativizma našli novo priročno polje – nevladne organizacije (NVO). Še do včeraj dokaj neizpostavljena družbenopolitična tema je postala nova priložnost za odpiranje ogromne skrinje, v kateri naj bi se poleg vseh privilegirancev uspešno skrivali tudi na davkoplačevalski denar prilepljeni nevladniki. Ker gre za področje, o katerem ima splošna javnost dokaj malo vedenja, v medijih pa so nevladne problematike v veliki večini primerov spregledane, lahko zaradi tega odpremo prostor, v katerem je stopnja manipulacije zelo visoka. Stvar je zelo preprosta: izpostavimo določene »sporne« NVO, od prve do zadnje zapakiramo in damo na skupni imenovalec, nalepimo etiketo »NVO«, predložimo visoke zneske financiranja iz javnih sredstev in povemo, da se je ta davkoplačevalski denar pravzaprav ukradel državljanom, saj se z njim ni naredilo praktično nič (razen škode).
Dejanske vzroke za takšne poenostavljene interpretacije in zaključke na žalost iščemo na napačnih mestih, problemi se skrivajo globlje. Seveda je težava tudi v komunikaciji in izpostavljanju površnih informacij na račun pridobivanja poceni političnih točk, vendar se v obrambi pomena NVO ne smemo zadovoljiti samo s protiudarci, ampak moramo argumentacijo relevantnosti nevladnega sektorja iskati v nujnosti sinergije z ostalimi sektorji v državi. Na tej točki nastopi težava oziroma izziv, ki se ga vedno znova izogibamo. Takšna pot je namreč mnogo težja, ker mora pri razumevanju in pojasnjevanju poleg kritike oblasti vključiti tudi lasten beg iz cone udobja. Pri tem nimam v mislih samo nevladnih organizacij, ampak vse institucije na ravni države, regije in lokalnih skupnosti. Poleg naštetih pa je pomemben tudi beg iz cone udobja sprejemanja javnega mnenja s strani državljanov.
Za vse nas je zelo značilno, da že skoraj sprogramirano govorimo o nujnosti povezovanja, sodelovanja in vzajemne pomoči med različnimi sektorji. Na področju delovanja NVO so takšna povezovanja sicer najbolj pogosta pri vzpostavljanju in realizaciji čez-sektorskih partnerstev (nevladni, javni in zasebni sektor), ki naslavljajo določene probleme in potrebe v lokalnih skupnostih, regijah in na ravni države. Takšne prakse so sicer pomembne, saj težijo k iskanju in oblikovanju trajnostnih javnih storitev, vendar pa ne krpajo lukenj v razumevanju nujnosti konstantnega povezovanja med sektorji in sodelovanja z državo. Vse prevečkrat se nevladni sektor v tem pogledu dojema kot konkurenca oziroma se ga hitro prepozna kot nevarnost za porušenje pravil in razmerij moči.
Ali smo z njo zadovoljni ali ne, je sicer nujno vprašanje, vendar v tej razpravi ni ključno. Pomembno je zavedanje, da živimo v politični organizaciji oziroma entiteti, ki jo imenujemo država. In država ima še vedno največji vpliv na družbo. Na področju nevladnega sektorja država v največji meri skrbi za financiranje NVO prek javnih razpisov, na katere se s projekti in programi prijavljajo NVO. Kot povsod, bi si seveda tudi tukaj želeli višjih sredstev in več vlaganja države v zaposlovanje, kjer je glede na aktivno prebivalstvo v NVO zaposlenih komajda čez 1%. Država tudi vedno znova poudarja, da morajo NVO dodatna sredstva (tako kot vsi ostali akterji) najti na trgu, obenem pa pozablja, da če NVO ne bi že pridobivale dodatnega denarja na številne druge načine, bi lahko velika večina že zdavnaj zaprla vrata. Najboljše NVO tako nikakor ne živijo samo na račun davkoplačevalskega denarja. Imajo pa težave zaradi nekonsistentnih in neracionalnih politik države, ki vselej rada poudarja strateško načrtovanje, sama pa med razpisi, za katere predpostavlja, da se bodo nadaljevali v več fazah tudi v kasnejših letih, pušča večmesečne luknje, v katerih se pretrga financiranje in delovanje določenega projekta ali programa. V tem času se zopet vse stavi na prostovoljstvo, ki je tako ali tako prisotno vseskozi in na katerega država stavi v vsakem trenutku.
Pomem prostovoljstva izpostavljajo tudi lokalne skupnosti. Prostovoljstvo je seveda pomembna komponenta v delovanju nevladnega sektorja in brez nje NVO izgubijo svoj smisel obstoja. Vse NVO opravljajo veliko prostovoljskega dela, kar pa ne pomeni, da vse NVO delajo enako dobro. Težava vrednotenja in meril na lokalnem nivoju je namreč ta, da bolj kot ne vse občine delujejo na način, s katerim želijo relativno zadovoljiti vse. S tem po eni strani nižajo konkurenčnost vrhunskih NVO in višajo pomen NVO, ki letno proizvedejo občutno premalo. Takšna situacija za odločevalce v lokalnih skupnostih prinaša dvojno zmago – prvič, nihče ni čisto zadovoljen oziroma nezadovoljen, in drugič, javni zavodi lahko delujejo naprej po ustaljenem programu, ki ne zahteva razvoja in napredka, saj konkurirajo sami sebi.
Problem konkurence se pojavlja tudi znotraj nevladnega sektorja. NVO bi morale bolj zavzeto težiti k razvoju organizacije skozi izobraževanja, usposabljanja, mentorstva, svetovanja in kreiranja partnerstev z drugimi sektorji, ki lahko v NVO prinesejo nova znanja, izkušnje in priložnosti. Prevečkrat smo namreč priča premajhni meri ambicioznosti in proaktivnosti NVO, ki se pogosto obnašajo samozadostno in v drugih sektorjih vidijo nasprotnike, namesto da bi iskali zaveznike. Konkurenčnosti ni mogoče razvijati brez partnerjev. Če se ne povezuješ sam, nikakor ne pomeni, da se ne povezujejo drugi in brez tvoje prisotnosti oblikujejo kvalitetnejše rešitve. Te rešitve pa so lahko s pomočjo povezavanja boljše za celotno skupnost, ki jo sestavljajo različni deležniki, vse od NVO do ostalih organizacij iz drugih sektorjev na lokalni, regionalni in državni ravni. Cilj povezovalne politike bi moral biti, da išče najboljše oziroma najbolj optimalne rešitve za državljane na vseh področjih. In ko bo politična elita v nekem trenutku po udarcih na drugih področjih znova načrtno vstopila v borbo z nevladnim sektorjem, morajo državljani pred takojšnjo kritiko spoznati, da so prav NVO tiste, ki skrbijo, da se njihovi otroci ukvarjajo s športom v klubih, da pojejo v pevskih zborih, da s planinci hodijo v gore, da se učijo igranja na glasbila, da delujejo v kulturnih društvih, da igrajo šah, da se izobražujejo v bukvarnah, da spoznavajo svoje in pravice drugih ljudi in da – čisto na koncu – dihajo manj onesnažen zrak.
