Anže Pečnik: Z nogometom do pravih vrednot za življenje

Anže Pečnik, 29-letni Ravenčan, je v lokalnem nogometnem klubu Fužinar prevzel funkcijo strokovne vodje kluba. Z njim smo se pogovarjali o ambicioznih ciljih, novostih, ki jih uvaja, treniranju, mladih, športu na Ravnah.

Anže Pečnik je pred prihodom v NK Fužinar deloval v Celjski nogometni šoli, pred tem pa tudi v nekaterih klubih na Koroškem. Raznolike izkušnje so ga okrepile za delo z mladimi in s trenerji. "V kateremkoli klubu deluješ, katerokoli selekcijo treniraš, se skušaš poleg nekaj naučiti. Vsaj jaz sem tak, da sem skušal vedno, kjerkoli sem bil, od tega čim več odnesti, razvijati svoje ideje, jih preizkušati v praksi ... Tako skozi leta ugotoviš, kaj je uspešnejše, kaj mogoče malo manj. Hkrati se učiš od ljudi, ki te obkrožajo, vidiš, čemu se izogniti, čemu nameniti dodatno pozornost." V Celju je imel odlično priložnost, saj je klub daleč pred vsemi v oziru na pogoje, ki jih ima, ter tudi na nivo tekmovanja. Ves čas pa se Pečnik tudi dodatno izobražuje: med pridobivanjem trenerskih licenc (je trener PRO) se je udeleževal različnih kampov, tri leta zapored tudi Barceloninega, ko so trenerji FC Barcelone prišli v Slovenijo. Ogromno znanja mu je prinesla tudi izkušnja, ko je manjša skupina trenerjev skupaj z nekdanjih kapetanom slovenske reprezentance, Robertom Korenom, uspela ustvariti zelo uspešno zgodbo, s katero so pokazali, da se tudi v manjšem okolju ob pravilnem delu da narediti marsikaj. "Vsaka tovrstna izkušnja, vsako izobraževanje me je nekaj naučilo. Na trenersko delo se ozreš tudi z drugega zornega kota in tako lahko bolj učinkovito razviješ lastno vizijo, v katero verjameš, za katero stojiš in jo nato prenašaš v prakso," še dodaja Pečnik. Sam je nogomet pričel igrati v drugem razredu, zanj pa ga je navdušil oče Miran, tudi trener NK Fužinar.

Skupaj do novih standardov in sistematizacije dela

S prihodom Pečnika kot strokovne vodje Nogometnega kluba Fužinar le ta postavlja nove standarde delovanja in v delo nogometne šole uvaja boljšo sistematizacijo ter večjo profesionalizacijo dela. "Ko smo se s predsednikom kluba Petrom Stočkom in vodjo nogometne šole, Kristjanom Oprešnikom, začeli pogovarjati o sodelovanju, me je projekt pritegnil predvsem zaradi ambicioznosti ljudi v Nogometnem klubu Fužinar. Videl sem, da želijo ob članski ekipi, ki je že zdaj zelo uspešna, saj nastopa v drugi slovenski ligi, nogometno šolo dvigniti na še višji nivo kot je trenutno." Dodaja pa še, da mu je bila ponudba vsekakor zanimiva tudi z vidika, da gre za domači kraj, domače lokalno okolje.

Njegov izziv je doseči najbolj optimalno delovanje celotnega kluba s pomočjo dobre sistematizacije dela, izobraževanj in strokovnega pristopa. Skupaj z vodstvom in trenerji postavljajo nove standarde delovanja. Ker želijo dvigniti klub na prav vseh ravneh, so vzpostavili petletni program, ki opredeljuje konkreten način dela. Sistematizacija dela jasno določa, kaj, kdaj, koliko se trenira, kateri so cilji, ki jih morajo igralci doseči ... Skratka za vsako selekcijo je natančno opredeljeno, kaj naj bi igralec znotraj starostne kategorije osvojil. "Trenerji so dobili cilje, moja naloga pa je, da jim pokažem, kako jih doseči v praksi. Zato enkrat mesečno organiziramo izobraževanja, mini seminarje, kjer poleg teorije prikažemo tudi praktični del trenerskega dela, pri tem pa nam vedno pomagajo igralci določene selekcije. Trenerjem prikažemo, kako dajati napotke igralcu, na kaj biti pozoren, kako določene stvari izvajati ... skratka trenerje izobrazimo za delo na igrišču," pojasnjuje Pečnik. Novost so tudi testiranja znotraj nogometne šole, saj bo z njimi vsak igralec od 10. leta starosti dalje dobil osebni karton nogometaša. Spremljanje objektivnih podatkov mladih igralcev bo hkrati omogočilo sledenje njihovemu razvoju.

Od nogometne šole do igralca članske ekipe

Strokovno vodstvo ne skriva ambicij, da želijo s strateškim pristopom k treniranju otrok doseči razvoj igralca, ki bo primeren tudi za člansko moštvo NK Fužinar, a pomemben cilj je tudi povečanje števila otrok v nogometni šoli. "Naša osnovna usmeritev je še vedno vzgoja, učenje, treniranje in predvsem izobraževanje mladih nogometašev. To pomeni, da je glavni cilj, da v klub privabimo čim več fantov in deklet, čim več članov," razlaga Pečnik, kar pa je vsekakor povezano tudi s pridobivanjem dodatnih finančnih sredstev za učinkovito delovanje nogometne šole ter izobraževanje trenerskega kadra. "Če bomo ob tem vzgojili igralca, ki bo lahko uspešno nastopal tudi v članski ekipi Fužinar Vzajemci, bomo seveda veseli in zadovoljni, a vseeno se moramo zavedati, da ni to izključen ali ključni cilj pri treniranju mladih igralcev."

Pozornost bodo posvečali tudi gradnji pripadnosti klubu: želijo si, da otroci začutijo klub, da je vsaka selekcija povezana med seboj, da spoštujejo drug drugega in da spoštujejo igralce tako iz nižjih kot višjih starostnih kategorij. "Želimo si, da spoštujejo vse akterje, ki delujejo znotraj kluba, ne glede na to, a je to soigralec, njihov trener, trener katere druge selekcije, članski trener, članski igralec, predsednik, gospa, ki pere drese ... spoštovanje mora biti do vseh oseb enako," dodaja Pečnik.

Skupaj s starši želijo vzgojiti pravo osebnost

Nov način dela je bil ob začetku predstavljen tudi staršem, prvi odzivi pa so zelo pozitivni, pravi Pečnik, kar ga veseli, saj uspeh vidi le v tesnem sodelovanju vseh vključenih akterjev: trenerjev, otrok, staršev, kluba ... "Kot na igrišču: potrebno je delovati kot ekipa. Takoj ko izostane eden izmed omenjenih akterjev, ko ni homogenosti, trpijo rezultati," razlaga Pečnik. Tovrstno sistematično delo sicer ni tako pogosta praksa v manjših klubih oz. nogometnih šolah, ki so še v fazi rasti. Trenerji običajno delajo tisto, kar se jim zdi prav, a delo mora biti sistematično. "Zato sem vesel, da je v NK Fužinar izkazan tolikšen interes za napredek v delovanju nogometne šole." Klub je staršem v oporo tudi ob morebitnih težavah otrok v šoli. "V klubu poudarjamo pomen šole, pisanja domačih nalog ... skupaj s starši želimo vzgojiti pravo osebnost, saj to predstavlja predpogoj, da je posameznik lahko uspešen športnik." Vsakemu članu nogometne šole želijo ponuditi čim več, ne glede na različne motorične in funkcionalne sposobnosti. "Če nekdo ni najbolj talentiran za nogomet, recimo, mu moramo vsaj izboljšati njegovo koordinacijo, kar mu bo gotovo koristilo v življenju. Kar želim poudariti, je to, da želimo vsakomur, ki obiskuje našo nogometno šolo, dati največ v smislu razvoja in napredka. Večje nogometne šole s selekcijo postopoma zavračajo manj talentirane posameznike, pri nas tega ni."

Kaj lahko nogomet nauči mlade?

"Mladi nogometaši lahko pri treniranju nogometa zagotovo razvijejo prave vrednote za življenje, pridobijo ogromno prijateljev in razvijejo delovne navade, ki jih potrebujejo ne samo na nogometu, ampak tudi v šoli. In to je tudi eden od naših ključnih ciljev, da otroke naučimo, da gresta šola in nogomet lahko z roko v roki, da če si posameznik zna razporediti čas, da ga je dovolj tako za nogomet kot tudi za šolo," pravi Pečnik in z nasmeškom dodaja, da ga tako skoraj nič ne ostane za ostale bedarije.

Odziv lokalnega okolja

Nedvomno pa tudi sprejetost znotraj lokalnega okolja vpliva na razvoj kluba. "Ravne se od ostalih koroških okolij in klubov razlikujejo tudi po tem, da pri nas doma ogromno športov. Mislim pa, da ljudje vedno bolj prepoznavajo ambicije, ki jih ima klub, razvoj kluba, vidijo, da gredo zadeve v pravo smer, zato je klub vedno bolj zanimiv ... vedno več ljudi prihaja na tekme, vedno več ljudi govori o nogometnem klubu, zato je tudi motivacija, da zadevo še razširimo, da še več ljudi angažiramo, da postanemo zanimivi, mogoče ne samo v lokalnem okolju, ampak tudi v širši okolici," o ciljih razlaga Pečnik.

Avtorica: Urška Polanc

Objavljeno: Večer Koroška (rubrika Nevladna Koroška)

Novi direktor Kompleksa: Mladi v sebi nimajo več uporništva

Petnajsto obletnico so praznovali v koroškem mladinskem kulturnem centru Kompleks, domu alternative, kjer želijo tudi v prihodnje odstopati od tega, da bi to bilo zgolj koncertno prizorišče. V pogovoru z novim direktorjem o perspektivah mladinske kulture. 

Pogovarjali smo se z Ravenčanom Dorijanom Plevnikom, ki je nedavno prevzel vodenje Koroškega mladinskega kulturnega centra (KMKC) Kompleks. Plevnik je sicer že znan obraz zavoda, v njem je aktiven že od leta 2010. V prvem letniku gimnazije, ki jo je obiskoval na Ravnah, je začel kot natakar, nato pa se je izza točilnega pulta premaknil bližje odru, kjer je ljubiteljski bobnar tudi najbolj domač. Da sta dvorana in zvok, ki ga v njej lahko ustvarijo - kar so jim bendi že večkrat potrdili -, med petimi najboljšimi v Sloveniji, je izpostavil. A na lovorikah ne morejo spati, se zaveda novi direktor Plevnik, ki pravi, da je še veliko prostora za izboljšave.

Že celo desetletje od blizu spremljate Kompleks, nazadnje ste bili tudi programski vodja. Izkušnje vam govorijo v prid. 

"Vem, kje so meje, zavedam se, da se zaradi mene kot direktorja ne bo vse spremenilo. Tako kot doslej bom moral v luči sodelovanj tudi v prihodnje povečini sam narediti prvi korak, vzpostaviti kontakt, to sem počel že kot programski vodja, zato mi ni tuje. Nove vidike in naloge tudi hitro spoznavam. Sprememba na naše delovanje tako nima posebnega vpliva, z ostalimi desetimi, ki tu delajo, odnosov ne bom spreminjal. Po najboljših močeh se bomo trudili še naprej. Programa dosti ne bomo spreminjali, malo več bo poudarka na drugih vsebinah, ne samo koncertih. Še vedno je namreč problem to, da mnogi Kompleks vidijo zgolj kot koncertno prizorišče in gostilno, v resnici pa je daleč od tega, na tem moramo delati. Rdeča nit, da smo kvalitetni, nekomercialni in alternativni, bo ostala. Bolj moramo izkoristiti tudi sponzorstva in donacije, da se bo ob koncu leta kaj našlo za prenovo."

Na periferiji ustvarjati prostor, kjer domuje alternativa, je danes zagotovo vse prej kot lahka naloga. 

"Publika je danes druga. Ni več različnih subkultur, vedno manj jih je. Ni več neke večje grupe metalcev, raperjev, ki so tu včasih sobivali. Včasih je bilo tako lažje, točno si vedel, kakšne publike imaš, zdaj so bolj kot ne vsi isti, obiskujejo samo še na tisto, kar je znano, komercialno, četudi poznajo le en komad. Želijo si 'gavd'. Marsikateri dijak pravi, da bi nas za vikend sicer obiskal, a ga ostala družba prepriča drugače. Logično je, ko si mlad, greš tja, kjer je največ punc in fantov. To ti je tudi bolj kot ne edini smisel, zakaj greš ven. Dijakom se zdi premalo pomembno, da bi bili v Kompleksu, ko ni nabito polno, da bi poslušali dober koncert, predavanje, debatirali, sploh za vikend - ker vikend pač ni za to. Veliko mladih se k nam vrača kasneje, po končanih faksih. Ko sem se na zadnji dijaški gavdi pogovarjal z dijaki, mi jih je 90 odstotkov povedalo, da so v Kompleksu prvič, da prej tega, kje je, niso vedeli. Bil sem šokiran. V teh 15 uradnih in še nekaj neuradnih letih Kompleksa smo zgradili ogromno, ves čas pa se nam je zdelo samoumevno, da Kompleks vsi poznajo, vmes smo pozabili na to, da so se generacije zamenjale. Včasih so v Kompleks hodili moji gimnazijski sošolci iz Vuzenice, Črne, cele Koroške, danes pa sem težko spraviš že Ravenčana."

Kakšne vsebine pritegnejo obiskovalce v večjem številu?

"Najraje obiščejo večere družabnih iger. To so prijetni večeri, ko se resnično družimo, zdi se, da kljub vsemu vsi včasih potrebujemo odklop. Kar zadeva koncerte, je težko reči. Včasih, ko imamo ob otvoritvi sezone ali zaključku leta na odru kakšen znan bend, pričakujemo, da bo polno, a je nato obisk slab. Drugič pa nas presenetijo, ko množično pridejo poslušat kak bend, ki je na sceni šele kakšno leto. Vsak vikend je ruleta, ali bo ali ne bo."

Še vedno pa imate nekaj zvestih obiskovalcev, ki vas cenijo, in takšnih, ki prihajajo na bolj specifične, alter dogodke.

"Močni so jazz abonmaji, ki imajo stalno publiko, zanimivo pa je, da na jazzu, kjer bi pričakoval starejšo publiko, opaziš tudi mlade. Zanima me, kako bo z večeri klasične glasbe, ki jih bomo ponovno obudili. Začeli bomo s klasiko, s preigravanjem bolj modernih komadov. Imamo nekaj obiskovalcev, ki pridejo na vse, sicer pa nimamo stalnih gostov, ampak vsak pride na tisto, kar mu ustreza. Smisel Kompleksa je, da ponujamo raznolikost, da vsak najde nekaj zase. Obiska čez leto je kar, a manjkajo stalni obiskovalci, teh bi želeli malo več, znotraj njih bi tudi lahko koga potegnili v ekipo. Ohranjamo sklop metal dogodkov, ki se držijo od samih začetkov in je prav, da so. Metal bendi so eni redkih bendov, ki dejansko cenijo, kje so, metal publika pa je ena bolj hvaležnih. Marsikdo je že stal na našem odru, pomembno je, da se bendi tega zavedajo. Metalcev je na Ravnah sicer manj kot včasih, a nekaj jih je še, to je verjetno edina subkultura, ki tu ne bo izumrla, pa raperji. To je še močno, preostanek lahko vržemo v isti koš."

Zakaj mladi sploh še potrebujejo zavode, kot je Kompleks? 

"Zaradi neformalnih vsebin, vsebin, s katerimi si lahko razširijo obzorja. Veliko se odraža že pri koncertih, težko pripeljemo različne mlade pripadnike subkultur, saj jih skorajda več ni, vsi so isti. Opažam, da mladi ne razmišljajo več kritično, kot bi morali. Nimajo uporništva v sebi. Ne sprašujejo več, delajo, kar je treba, poslušajo, kar poslušajo vsi. Tu vidim pomembnost Kompleksa, ki je lahko tudi prostor za razvijanje kritične misli. Kot drugo pa je Kompleks kalilnica kadrov, veliko pomembnega se naučiš. Je pa danes težko z mladimi, ne vem, ali so zdaj bolj obremenjeni s šolo, kot smo bili mi, ali enostavno ni več zanimanja. Še vedno upam, da ima nekdo, ki pride prek študenta delat kot natakar, željo po razvoju, da bi kdaj delal program oziroma se preizkusil kot tonski mojster. Upam in čakam, da bi mladi prišli sami, tako kot smo prišli mi in pokazali zanimanje. Mladi so vabljeni, da kaj organizirajo, mi bi jih z veseljem vodili. Je pa res, da bi vsi želeli prirejati koncerte. To se pač na zunaj zdi dobro, ko omeniš, da bi kaj drugega, delavnice, neformalne dogodke, pa je tema. To manjka. Ne moreš nekoga prijeti za roko, ga pripeljati in mu reči, delaj, pomagalo ti bo, dobil boš izkušnje. Če ne bo nič naredil sam, ne bo nič."

Menite torej, da so mladi danes bolj obremenjeni?

"Zdi se mi, da je velik problem, da jim zelo gre za ocene, grozno se jim zdi, da bi dobili štirico. Vsak potrebuje nekaj prostora za oddih, da odklopi, gimnazijci in študenti. Prej smo se v tonski ekipi, če je bil v četrtek jazz, preprosto pripeljali iz Maribora in Ljubljane šli zvečer ali zjutraj nazaj, ali pa si v petek, enkrat na mesec, za to izpustil predavanje. Zdaj se kaj takega težko zgodi. Mladi ne posedajo niti ob kavi ali čaju, včasih si lahko šel v gostilno, ne da bi koga poklical, saj si vedel, da bo nekdo tam.

Mladi bi morali biti v srednji šoli bolj uporniški, v študentskih letih tudi čim bolj živeti, marsikomu se bo to pokazalo kasneje, ko bo zaposlen, ko bo videl, da so danes drugi načini dela. Veliko se še zdaj vidi, ko so v porastu depresije, tega včasih ni bilo. Delež mladih, ki morajo sedaj zdravniku, ki so 'na tabletah', raste. Stres, ki ga študenti in dijaki doživljajo pred izpiti, testi, se meni kot zaposlenemu zgodi redko, njim pa konstantno, sicer za pomembne stvari, a spet ne tako pomembne. Tu je tudi velik vpliv družbe, v kateri si 'luzer', če dobiš slabo oceno, če po srednji šoli ne greš na faks. Mladi sploh nimajo več časa živeti."

Kakšno je finančno stanje Kompleksa, je vse težje?

"Ni rožnato, čim več skušamo pridobiti iz razpisov, občinskih in urada za mladino, veliko sredstev je iz Kluba koroških študentov (KKŠ). Brez njim ne bi mogli delati. Ne vemo, kam se bo obrnilo, a potrebna bo finančna rekonstrukcija Kompleksa, KKŠ-ja. A to ni odvisno od nas. Zdaj smo povsem odvisni od KKŠ. Če se oni odločijo, da ne vidijo več potrebe po mladinskem centru - za kar sicer ne vem, zakaj se ne bi - lahko propademo. Ena izmed možnosti je, da bi se nam spremenil status, da bi dobili javni status in ne bi bili več nevladna organizacija, a potem bi to padlo na občino oziroma druge občine. Če bi nas bile pripravljene podpirati. Tega ne morem reči samo jaz ali predsednica KKŠ. Vpeti smo v razne razpise, pri katerih lahko sodelujemo. To se ne more spremeniti čez noč, a pomembno je razmisliti o prihodnosti. Ne moremo iz meseca v mesec, z bojaznijo, ali nas bo KKŠ še podpiral ali ne. Radi bi stabilnost, ki je pomembna za delovanje. Preveč časa gre za to, ko bi lahko delali na promociji, izboljšanju programa, širjenju ekipe, a se preveč ubadamo s tem, da bomo zmogli skozi mesec."

Eden izmed (finančnih) podpornih ukrepov so kartice zvestobe, ki ste jih uvedli. 

"To je eden izmed načinov povezovanja, da vidimo, kdo je lojalen, da mu gre za Kompleks, nekaj odziva je. Kartice 2020 lahko sicer dobijo vse leto, prinašajo različne ugodnosti, popuste za koncerte. Prav tako bomo organizirali kak dogodek samo za člane. Z njimi se izkaže predvsem podpora, da se zavedaš, da tak center na Koroškem ni samoumeven. Minimalen prispevek na kartico je 20 evrov, lahko dajo več. Prvih sto dobi tudi majico."

Združevanje javnosti in navzven kažete predvsem s projektom Koroška, kdo si.

"Pri projektu Koroška, kdo si regijo združimo vsaj za en mesec. V program vključujemo več društev. Pomembno je, da se nam predstavljajo lokalni bendi, ustvarjalci, umetniki, čeprav je vedno manjša baza."

Kakšen je utrip na Koroškem?

"Vedno dober, bil sem zelo kritičen na gimnaziji, ko greš na faks in vidiš, kako je drugje, začneš Koroško bolj ceniti. Imamo vse, kar potrebujemo Da o naravi niti ne govorimo, opcij je neskončno. Malo se zatakne pri izbiri zaposlitve. Če mladi hočejo kam iti, imajo možnost. Včasih se mi zdi, da je vsega preveč. To vidimo, ko delamo dogodke. Ne vem, kdo si je izmislil, da se nič ne dogaja."

Dorijan Plevnik (Foto: Urška Polanc)