NEVLADNI B(R)LOG - PRISPEVKI

Sreda, 01 Junij 2022 09:11 Napisal Korociv

20.9.2022

STREATEGIJA ZA MLADE V OBČINI MEŽICA

Avtor: Jure Lesjak, KOROCIV - Koroško regionalno stičišče za nevladne organizacije

V začetku letošnjega leta so se z dogovorom Občine Mežica in Koroškega regionalnega stičišča za nevladne organizacije – KOROCIV pričele aktivnosti za pripravo Strategije za mlade v občini Mežica za obdobje 2023-2026. Za ta namen se je oblikovala posebena delovna skupina, ki je v šestih mesecih delovanja opravila številne aktivnosti na področju mladih (sestanki, posveti, konzultacije, anketa, zbiranje predlogov). V delovni skupini so poleg predstavnikov Občine Mežice, KOROCIV-a ter Komisije za mlade in šport vključeni tudi člani Mladinskega društva Kulturna kibla.

Občina Mežica je leta 2020 prejela certifikat »Mladim prijazna občina«. Gre za priznanje samoupravnim lokalnim skupnostim, ki uspešno izvajajo ukrepe s področja mladinskih politik. S pridobitvijo certifikata se občina, ki se je pri svojem delu na področju mladih sicer že izkazala za uspešno, zaveže, da bo področje mladih še naprej uspešno sistemsko urejala in nivo učinkovitosti v štiriletnem obdobju ohranila oziroma dvignila. Ravno s tem namenom je bila sprejeta odločitev o pripravi strategije, s katero se bo v prihodnosti celostno naslovila, definirala in načrtovala mladinska politika v občini. 

Strateški dokument v uvodu vključuje opredelitev ključnih pojmov ter metodolški, normativni in širši družbeni okvir. Predstavljeni so tudi statistični podatki na področju mladih v občini Mežica in po drugih koroških občinah. Z željo po boljšem prepoznavanju in posredovanju informacij o nevladnih organizacijah (NVO) se je izdelal seznam s kontaktnimi podatki in informacijskimi kanali NVO. Vsebino dopolnjujejo že obsotoječi ukrepi Občine Mežica na področju mladih, v osrednjem poglavju pa so predstavljeni ukrepi in aktivnosti, ki se bodo po predvidenem terminskem planu izvajali naslednja štiri leta.

Predlogi in ideje za končne ukrepe so se oblikovali na podlagi dela delovne skupine, posveta z mladimi (v mesecu maju v Medgeneracijskem centru Mežica), zbiranja predlogov prek spletnega obrazca in spletne ankete, ki je bila opravljena v juliju in avgustu.

V anketi je sodelovalo 124 mladih, starih od 15 do 34 let (v občini Mežica je sicer v kategoriji mladih, ki zajema starost od 15 do 29 let, število mladih 501). Anketiranci so izpolnili obširen vprašalnik, ki je vključeval vprašanja na področju informiranja, mladinskega organiziranja, kulture, zdravja, športa in rekreacije, bivanjske problematike, participacije, zaposlovanja, mobilnosti, izobraževanja, trajnostnega razvoja, ekologije in varovanja okolja.

Glavne ugotovitve ankete:

INFORMIRANJE 
Mladi so v največji meri prisotni na Facebooku in Instagramu. So mnenja, da dobijo relativno uporabne informacije s področja mladih, a bi si jih želeli še več. Velika večina je vključena v skupino »Mladi v Mežici«, vendar visok odstotek teh skupino samo spremlja in ne sodeluje aktivno.

MLADINSKO ORGANIZIRANJE
Anketiranci so mnenja, da mladi v Mežici potrebujejo nov lasten prostor za delovanje. Polovica sodelujočih je seznanjena, da imajo mladi na voljo brezplačen prostor v Medgeneracijskem centru.


KULTURA
Mladi se v povprečju enkrat na tri mesece udeležujejo prireditev s področja kulture. V največji meri si želijo več koncertov, filmskih večerov, festivalov in kulturnih dogodkov na prostem. Tričetrtine mladih obiskuje prireditve v Narodnem domu.

ZDRAVJE, ŠPORT IN REKREACIJA
Polovica mladih je športno aktivna 3- ali večkrat tedensko. Zadovoljni so s športno-rekreativno infrastrukturo, rezerve pa vidijo v programih, ki so na voljo športnikom in rekreativcem. Mladi si želijo več informacij o preventivnih programih na področju zdravja.

BIVANJSKA PROBLEMATIKA
Mladi si želijo boljših možnosti za nakup in najem prebivališča v Mežici. Predlagajo možnost ugodnejšega nakupa parcel za mlade in mlade družine, gradnjo stanovanj za mlade in več neprofitnih stovanj.

PARTICIPACIJA
Na področju participacije beležimo zelo visok odstotek mladih, ki se udeležujejo volitev in referendumov. Večina mladih tudi spremlja lokalno politično dogajanje v občini, predvsem pri temah, ki jih neposredno zanimajo.

ZAPOSLOVANJE
Večina mladih je zadovoljna s pogoji in odnosi na delovnem mestu, več kot polovica pa jih ni zadovoljna s prejeto plačo. 54 % anketirancev je strah, da po končanem izobraževanju ne bodo dobili zaposlitve.

MOBILNOST
Večina mladih se v službo in šolo vozi z avtom, četrtina jih hodi peš. Me-cikel, sistem izposoje e-koles, uporablja 13 % mladih.

IZOBRAŽEVANJE
Največ mladih iz Mežice se izobražuje v Ljubljani in sicer je večina vpisana na družboslovne smeri. V kraju bi si mladi želeli več jezikovnih tečajev, izobraževanj s področja podjetništva in športnih usposabljanj.

TRAJNOSTNI RAZVOJ, EKOLOGIJA IN VAROVANJE OKOLJA
Več kot 80 % mladih prepoznava podnebne spremembe kot veliko oziroma zelo veliko nevarnost za prihodnost našega planeta in človeka. Tričetrtine anketirancev dosledno ločuje odpadke.

Glede na vse pridobljene podatke z vsemi zgoraj naštetimi metodami dela, so se oblikovali spodnji ključni ukrepi za naslednja štiri leta. 

Ključni ukrepi 2023-2026

- Informiranje mladih prek družbenih omrežij
- Informiranje mladih prek občinske spletne strani
- Informiranje mladih prek tiskane revije in/ali e-revije
- Ustanovitev in delovanje Mladinskega sveta Občine Mežica
- Lasten mladinski prostor/center 
- Sodelovanje z nevladnimi organizacijami
- Kulturni center za mlade
- Skupni prostor za šport in druženje (stadion)
- Mladi kot posebna kategorija upravičencev na področju bivanjske problematike
- Pogovori med mladimi in Mladinskim svetom Občine Mežica
- Pogovori med mladimi in Občino Mežica
- Opravljanje pripravništva v službah občinske uprave in drugih javni institucijah v občinskem upravljanju
- Me-cikl – sistem izposoje električnih koles
- Me-peleš – brezplačni prevozi za občane
- Prostori za učenje in izobraževanje
- Regijska štipendijska shema
- Ozaveščanje mladih o pomenu trajnostnega razvoja, ekologije in varovanja okolja


Strategija za mlade bo predvidoma sprejeta na Občinskem svetu Občine Mežice v mesecu oktobru, udejanjati pa se bo začela s 1.1.2023. Vsem občanom bo dostopna v elektronski obliki na občinski spletni strani in na spletni strani Korociva.

___________________________________________________________________________________________________________________________________________________

15.5.2022

O NUJNOSTI (NEVLADNEGA) POVEZOVANJA IN IZSTOPU IZ CON UDOBJA

Avtor: Jure Lesjak, KOROCIV - Koroško regionalno stičišče za nevladne organizacije

Slovenija je že dlje časa na razpotju in vedno bolj se zdi, da nam stanje brez jasnih ciljev in predvsem želje, da vsaj poizkusimo kaj spremeniti, pravzaprav kar ustreza. Že dolga leta uspešno lomimo vero v zaupanje, spoštovanje in znanje. Na tem mestu ne moremo s prstom kazati zgolj na trenutno oblast, čeprav ji je uspelo stanje negotovosti, delitev in nestrpnosti potisniti čez vse meje razuma, ampak moramo ugotoviti, da je to stanje zgolj skrajno radikalna oblika mnogoletnega pomikanja in prestavljanja mej sprejemljivega v vseh sistemih in podsistemih družbe. Praktično do vseh področij in sektorjev imamo negativen odnos, ki ga največkrat prilagajamo našim potrebam, da ohranjamo položaj cone udobja. Tistega udobja, kjer lahko brez zadržkov in največkrat brez argumentov, zagotovo pa s polno mero skrajnih emocij udarjamo po vseh strokah. 

V zadnjih letih smo v pohodu negativizma našli novo priročno polje – nevladne organizacije (NVO). Še do včeraj dokaj neizpostavljena družbenopolitična tema je postala nova priložnost za odpiranje ogromne skrinje, v kateri naj bi se poleg vseh privilegirancev uspešno skrivali tudi na davkoplačevalski denar prilepljeni nevladniki. Ker gre za področje, o katerem ima splošna javnost dokaj malo vedenja, v medijih pa so nevladne problematike v veliki večini primerov spregledane, lahko zaradi tega odpremo prostor, v katerem je stopnja manipulacije zelo visoka. Stvar je zelo preprosta: izpostavimo določene »sporne« NVO, od prve do zadnje zapakiramo in damo na skupni imenovalec, nalepimo etiketo »NVO«, predložimo visoke zneske financiranja iz javnih sredstev in povemo, da se je ta davkoplačevalski denar pravzaprav ukradel državljanom, saj se z njim ni naredilo praktično nič (razen škode).

Dejanske vzroke za takšne poenostavljene interpretacije in zaključke na žalost iščemo na napačnih mestih, problemi se skrivajo globlje. Seveda je težava tudi v komunikaciji in izpostavljanju površnih informacij na račun pridobivanja poceni političnih točk, vendar se v obrambi pomena NVO ne smemo zadovoljiti samo s protiudarci, ampak moramo argumentacijo relevantnosti nevladnega sektorja iskati v nujnosti sinergije z ostalimi sektorji v državi. Na tej točki nastopi težava oziroma izziv, ki se ga vedno znova izogibamo. Takšna pot je namreč mnogo težja, ker mora pri razumevanju in pojasnjevanju poleg kritike oblasti vključiti tudi lasten beg iz cone udobja. Pri tem nimam v mislih samo nevladnih organizacij, ampak vse institucije na ravni države, regije in lokalnih skupnosti. Poleg naštetih pa je pomemben tudi beg iz cone udobja sprejemanja javnega mnenja s strani državljanov.

Za vse nas je zelo značilno, da že skoraj sprogramirano govorimo o nujnosti povezovanja, sodelovanja in vzajemne pomoči med različnimi sektorji. Na področju delovanja NVO so takšna povezovanja sicer najbolj pogosta pri vzpostavljanju in realizaciji čez-sektorskih partnerstev (nevladni, javni in zasebni sektor), ki naslavljajo določene probleme in potrebe v lokalnih skupnostih, regijah in na ravni države. Takšne prakse so sicer pomembne, saj težijo k iskanju in oblikovanju trajnostnih javnih storitev, vendar pa ne krpajo lukenj v razumevanju nujnosti konstantnega povezovanja med sektorji in sodelovanja z državo. Vse prevečkrat se nevladni sektor v tem pogledu dojema kot konkurenca oziroma se ga hitro prepozna kot nevarnost za porušenje pravil in razmerij moči.

Ali smo z njo zadovoljni ali ne, je sicer nujno vprašanje, vendar v tej razpravi ni ključno. Pomembno je zavedanje, da živimo v politični organizaciji oziroma entiteti, ki jo imenujemo država. In država ima še vedno največji vpliv na družbo. Na področju nevladnega sektorja država v največji meri skrbi za financiranje NVO prek javnih razpisov, na katere se s projekti in programi prijavljajo NVO. Kot povsod, bi si seveda tudi tukaj želeli višjih sredstev in več vlaganja države v zaposlovanje, kjer je glede na aktivno prebivalstvo v NVO zaposlenih komajda čez 1%. Država tudi vedno znova poudarja, da morajo NVO dodatna sredstva (tako kot vsi ostali akterji) najti na trgu, obenem pa pozablja, da če NVO ne bi že pridobivale dodatnega denarja na številne druge načine, bi lahko velika večina že zdavnaj zaprla vrata. Najboljše NVO tako nikakor ne živijo samo na račun davkoplačevalskega denarja. Imajo pa težave zaradi nekonsistentnih in neracionalnih politik države, ki vselej rada poudarja strateško načrtovanje, sama pa med razpisi, za katere predpostavlja, da se bodo nadaljevali v več fazah tudi v kasnejših letih, pušča večmesečne luknje, v katerih se pretrga financiranje in delovanje določenega projekta ali programa. V tem času se zopet vse stavi na prostovoljstvo, ki je tako ali tako prisotno vseskozi in na katerega država stavi v vsakem trenutku. 

Pomem prostovoljstva izpostavljajo tudi lokalne skupnosti. Prostovoljstvo je seveda pomembna komponenta v delovanju nevladnega sektorja in brez nje NVO izgubijo svoj smisel obstoja. Vse NVO opravljajo veliko prostovoljskega dela, kar pa ne pomeni, da vse NVO delajo enako dobro. Težava vrednotenja in meril na lokalnem nivoju je namreč ta, da bolj kot ne vse občine delujejo na način, s katerim želijo relativno zadovoljiti vse. S tem po eni strani nižajo konkurenčnost vrhunskih NVO in višajo pomen NVO, ki letno proizvedejo občutno premalo. Takšna situacija za odločevalce v lokalnih skupnostih prinaša dvojno zmago – prvič, nihče ni čisto zadovoljen oziroma nezadovoljen, in drugič, javni zavodi lahko delujejo naprej po ustaljenem programu, ki ne zahteva razvoja in napredka, saj konkurirajo sami sebi.

Problem konkurence se pojavlja tudi znotraj nevladnega sektorja. NVO bi morale bolj zavzeto težiti k razvoju organizacije skozi izobraževanja, usposabljanja, mentorstva, svetovanja in kreiranja partnerstev z drugimi sektorji, ki lahko v NVO prinesejo nova znanja, izkušnje in priložnosti. Prevečkrat smo namreč priča premajhni meri ambicioznosti in proaktivnosti NVO, ki se pogosto obnašajo samozadostno in v drugih sektorjih vidijo nasprotnike, namesto da bi iskali zaveznike. Konkurenčnosti ni mogoče razvijati brez partnerjev. Če se ne povezuješ sam, nikakor ne pomeni, da se ne povezujejo drugi in brez tvoje prisotnosti oblikujejo kvalitetnejše rešitve. Te rešitve pa so lahko s pomočjo povezavanja boljše za celotno skupnost, ki jo sestavljajo različni deležniki, vse od NVO do ostalih organizacij iz drugih sektorjev na lokalni, regionalni in državni ravni. Cilj povezovalne politike bi moral biti, da išče najboljše oziroma najbolj optimalne rešitve za državljane na vseh področjih. In ko bo politična elita v nekem trenutku po udarcih na drugih področjih znova načrtno vstopila v borbo z nevladnim sektorjem, morajo državljani pred takojšnjo kritiko spoznati, da so prav NVO tiste, ki skrbijo, da se njihovi otroci ukvarjajo s športom v klubih, da pojejo v pevskih zborih, da s planinci hodijo v gore, da se učijo igranja na glasbila, da delujejo v kulturnih društvih, da igrajo šah, da se izobražujejo v bukvarnah, da spoznavajo svoje in pravice drugih ljudi in da – čisto na koncu – dihajo manj onesnažen zrak.


1.4.2022

BELLUM IUSTUM

Avtor: Jure Lesjak, KOROCIV - Koroško regionalno stičišče za nevladne organizacije

1.

Nekako sta se srečala. Toda ne ravno po naključju. Oba nasilneža in mirovnika, oba radikalna in zmerna, oba terorista in pacifista, oba z argumenti in brez njih. Oba s številnimi etiketami, četudi se z vsemi nikakor ne bi strinjala. Prvi opazi značko drugega. Ni bil navaden bedž, vsaj njemu se ni zdel. Bellum iustum je pisalo z rdečimi črkami na temno sivi podlagi. Rek mu je bil všeč. Poznal ga je, ker je o tem že mnogokrat razmišljal. Včasih tudi zelo na glas. Vedno je trdil, da ima vsakdo, če ga nekdo napade, pravico, da se brani z vsemi razpoložljivimi sredstvi. To je človekova pravica, je vedno pripomnil in si ob tem v spomin priklical Francoisa Julliena, ki je na nekem mestu zapisal, da moramo težiti k temu, da bodo človekove pravice povzročile učinek univerzalnega, ki služi kot brezpogojno, v imenu česar je boj apriori pravičen, upiranje pa legitimno. Misel si je razlagal po svoje. Tako kot vsak. Lahko, da jo je malce priredil, lahko, da ne. Kakorkoli že, spet si ni mogel pomagati, da ne bi začel pogovora. Zopet o isti temi, zopet z drugim sogovornikom. Tega še ne pozna. Tudi on ne njega.

2.

Začne dokaj nenavadno z vprašanjem o Allenu Ginsbergu. Beatniku, avtorju pesmi Howl. Če ga pozna. Slišal sem že za tega homoseksualca. Čuden odgovor, si misli. Moloch whose name is the Mind! je zapisal v drugem delu pesmi. Zaradi tega mi je tvoj napis na znački nadvse pomemben. Za takšne stvari se je vredno boriti. Na vse načine. Kaj drugega je Moloch kot jebena oblast. In kdo drug nam kreira misli, pričakovanja in želje kot gospoda iz vrhov? Zaradi tega živimo v takšni bedi, zaradi tega so naša življenja tako ničvredna. Oblast je nasilje, oblast je vedno v vojni, oblast je vseprisotna. Oblast je vojna! Kako prav ima Slavoj Žižek, ko govori o sistemskem nasilju. In kako prav ima Étienne Balibar, ko nas poduči o ultra-objektivnem nasilju, ki je lastno pogojem globalnega kapitalizma. Saj pravim, oblast enostavno hoče imeti permanentno vojno stanje. Potrebuje ga! Zaradi kapitalizma. Drugače ne bi mogla obstajati. V nasprotnem nam ne bi mogla jemati svobode. Toda: kako je že rekel Malcolm X? Obramba svobode je močnejša in odpornejša od moči tiranije in zatiranja. To mi je všeč. To mi daje upanje. V imenu svobode je zares potrebno bojevati boje. Takšen upor je upravičen, takšna vojna je pravična.

3. 

Belo ni vedno belo in črno ni vedno črno. Bertolt Brecht je podal lep primer cinizma: S čim se ukvarjate? so vprašali gospoda K. Gospod K je odgovoril: zelo se naprezam, pripravljam namreč svojo naslednjo zmoto. Zelo blizu temu ste. V Krvavem poldnevniku je Cormac McCarthy govoril o deželi tam zunaj, o deželi neke druge vrste, katere resnična geologija ni iz kamna, ampak iz strahu. V takšni deželi živimo oziroma v takšnih deželah živimo. Nasilje, ki ga proizvajajo in prakticirajo zli posamezniki, nas je stalo že preveč varnosti in udobja. Takšne ljudi je potrebno odstraniti iz družbe. Tukaj je treba iskati pravičnost. Šele ko bomo iztrebili vse divjake, kot lahko beremo v knjigi Srce teme Josepha Conrada, takrat bo lahko naša civilizacija napredovala in začela iskati boljši jutri. Preveč je terorizma, preveč je individualnih in skupinskih akcij radikalnih grupacij, ki želijo škoditi obstoječemu redu. Red je red, temu se ne da oporekati. Kdor ga ne spoštuje, tega je treba izobčiti. Saj ga poznate, Ilicha Ramíreza Sáncheza, Carlosa Šakala, po vaše, enega najbolj znanih teroristov. Kaj drugega kot dosmrtna ječa bi bil pravi odgovor? Temu pravimo pravica. In kako naj bo človek ravnodušen, ko bere komunikeje britanske Angry Brigade, kjer so člani te nasilne organizacije zapisali, da se bo organizirani delavski razred podal v vojno z vlado? Seveda niso pozabili pripisati, da se bodo bojevali z bombami. 

4. 

Ko smo že ravno pri bombah: anekdota pravi, da je nemški častnik med drugo svetovno vojno obiskal Picassa v njegovem pariškem ateljeju, kjer je videl Guernico in ga ves zgrožen vprašal, če je on napravil tole sliko. Picasso mu je odvrnil: Ne, ti si to napravil. Imel je popolnoma prav. Belo ni vedno belo in črno ni vedno črno, praviš, kajne? Iskati bi bilo potrebno vzroke, ne zgolj posledic. Človek mora najprej spregledati, da bi lahko videl. In sodil. Tako je to videl Picasso, ki je dejal, da sta umetnino pravzaprav narisala nasilje in bombardiranje nemških ter italijanskih vojaških letal. Prav take napade danes zamenjujemo z evfemizmom humanitarne intervencije. Kaj, za vraga, je humanitarnega pri pobijanju ljudi? 

5.

Vojna je upravičena, ker je njen cilj mir, je nekoč dejal Sveti Avguštin. Tako je v teh primerih. Bellum iustum! S čimer, praviš, se strinjaš. Drugače je v primerih, ko nekdo hoče in celo zahtevo neko tako imenovano spremembo. Revolucija se sliši od ljudi, ki mislijo, da jih je bog poslal z namenom, da fizično uničijo, kar je leporečje za ubijejo, predstavnike oblasti, ki jih je želelo imeti ljudstvo. Bili so jih izvolili. Temu na zahodu pravimo demokracija. Kar je nasprotno revolucionarnim težnjam, ki si tako zelo želijo nazaj v prelepi komunizem. In tisti morilci, ki pobijajo nedolžne, tisti naj odgovarjajo za svoja dejanja. Ko je Ulrike Meinhof, soustanoviteljica Rote Armee Fraktion, pisala pismo iz oddelka smrti, se je pritoževala nad divjo agresivnostjo, za katero nima ventila. Zapisala je, da je to najhuje – jasna zavest o tem, da nimaš možnosti preživetja. Tudi žrtve te divje agresivnosti nemške urbane gverile in njihovih praks niso imele izbere. Toliko o humanosti. 

6. 

Vedno gre za vprašanje ciljev in sredstev. Ampak v vsakem primeru je potrebno gledati tudi na to, kaj lahko dosežeš. Nekaj moramo doseči. In če tega na moremo z nenasilnimi metodami, potem je pač potrebno spremeniti taktiko. Želja, ki žene k destrukciji, je pravzaprav tudi želja po kreaciji, je dejal Mihail Bakunin. Včasih ni dovolj, da, tako kot strogo pacifistični člani gibanja za državljanske pravice, zganjamo gandizem in prepevamo We shall overcome, in da skupaj s Freedom Riders iz Washingtona do zvezne države Mississippi pojemo If you miss me from the back of the bus. Kljub vsemu pa moram priznati, da so takšni aktivistični podvigi vseeno prinesli napredek. Zdaj lahko temnopolti Američani vsaj volijo. Je pa res, da so problem že same volitve.

7.

Puško, meč, kopje v dlan? Enkrat ja, spet drugič ne. To sprenevedanje je na koncu najslabše. Treba je zavzeti jasno pozicijo. Sem za to in to, za tem stojim za vsako ceno. Si kdaj bral pesmi predstavnika transcendentalizma Walta Whitmana? Čisti dokaz omahovanja in neodločnosti so njegovi verzi: Do I contradict myself? Very well then I contradict myself (I am large, I contain multitues). Tega manjka: odločnosti! Točno to, kar je v Atlas Shrugged povedala Ayn Rand: želim si kapitalizem, ki temelji na načelu laissez-faire, saj je to edini družbeni sistem, ki varuje posameznikove pravice in popolno svobodo. That's it!

8. 

Ko govorimo o odločnosti, vselej pozabljamo, da jo včasih odobravamo, naslednjič pa govorimo, da ne smemo tako hiteti in naj raje kakšno stvar vnovič premislimo. Črni blok je na alterglobalističnih demonstracijah v Seatllu sestavil komunike, v katerem je bil nadvse natančen in odločen, »kaj je potrebno storiti«, kot se je že pred več kot sto leti v pamfletu spraševal Vladimir Iljič Lenin. Danes bi ga John Holloway popravil z geslom »kaj lahko  naredim«, da najdem razpoke v kapitalističnem sistemu. Toda: ali ni Črni blok govoril odločno, ko se je zavzemal za ukinitev privatne lastnine, ki je inherentna kapitalizmu, saj je zatiralska in nasilna? Ko se je Črni blok zatekel k nasilju, je to upravičeval s še večjo odločnostjo: Ko razbijemo okno, želimo s tem uničiti tanek furnir legitimnosti, ki obdaja privatnolastninske pravice. Izložbeno okno postane zračnik, ki v dušeče ozračje veleblagovnice spusti nekaj svežega zraka. Pročelje stavbe pa postane tabla za zapisovanje idej, ki se rojevajo pri viharjenju o boljšem svetu. K temu bi lahko dodali misel Emme Goldman, da so nasilna politična dejanja v primerjavi z vso tiranijo kapitala samo kaplja v morje. Oziroma – da vrnem nazaj z Brechtom: Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?

9.

Kako anarhistično! In kako predvidljivo. Ko lahko krivdo za nasilje brez vsakih težav individualiziramo in ko točno vemo, kdo stoji za nelegalnimi dejanji, takrat se vedno pojavijo tisti, ki bentijo čez sistem. Vsega je kriv sistem! Takšni smo zaradi sistema. Vi ste nas pripravili do tega. Odgovorna družba pač na žalost ali pa, bolje, na srečo potrebuje odgovorne posameznike, ki se morajo zgledovati po tistem znamenitem izreku John F. Kennedyja: Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti. Najprej se je treba seveda vključiti v sistem, spoštovati zakone in stremeti k čim nižji stopnji konfliktnosti. Upoštevajoč te zapovedi bo McCarthyjevo deželo strahu zamenjala dežela varnosti. Le če smo varni, pa smo lahko tudi svobodni. Svoboda pa je naš glavni cilj, kajne?

10. 

Že res. A stvar niti slučajno ni tako zelo preprosta. Tisti, ki se pritožujejo nad sistemom, se zavedajo da le ta ustvarja eno in edino Resnico. S primatom v določanju strukturnih pogojev za funkcioniranje sistema se oblasti odpira tudi polje za določanje dojemanja objektivne realnosti. Resnica je ena sama in tista je obče veljavna! Sistem komande in kontrole si tako prizadeva, da resnica ne bi nikoli postala subjektivna,  saj bi se v tem primeru, kot pravi Dave Neal, okvir naše družbe zrušil – zakon, vera, država, vse to se zgrne samo vase, ko spoznate, da je to, čemur nekateri pravijo resnica, pravzaprav s silo podprto mnenje. Kjer je vpletena moč, je to, kar velja za Resnico, v resnici proizvajanje mitov, laž in praznoverje. Seveda ne gre pričakovati, da bi različni militantni uporniki, po vaše, teroristi, anarhisti, komunisti, vandali, lahko s svojimi nasilnimi in nenasilnimi dejanji popolnoma ogrozili oblast in dojemanje ter podajanje Resnice. Lahko pa, kot v Državljanski poslušnosti pravi Henry David Thoreau, storijo nekaj. Na primer: prelomijo z dojemanjem vseobsegajoče totalnosti oblasti, ki stavi na posploševanje in redukcijo kompleksnosti in pozablja, da se v istem trenutku, ko se vzpostavi določena oblast, hkrati rojeva tudi njen antipod – konstituirajoča oblast, ki bellum iustum razume drugače. 

Nazadnje urejano na Ponedeljek, 07 November 2022 12:18
  • 1
  • 2
  • 3

Naložbo sofinancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

© 2016 Korociv.si | Spletna agencija Si-TEAM

Iskanje